digitalni pogovori

Dogodek, ki bi našo športno smučarijo zrinil med udarne novice, vse skupaj pa  spomnil, da obstaja skupina, ki za sponzorski denar dnevno počne tisto,  kar mi za svoj denar še mesečno komajda. To, da smo vsi rekreativci je pa tako vsakomur jasno.

Resno mislim, da bi to lahko bila prava rešitev naše smučarije. Vsi se zavedamo, oni pa še  verjetno najbolj, da je kakšna vidnejša uvrstitev realno nemogoča. Obstaja sicer možnost, še posebej v smučanju, da se zgodi kolektivni odstop najboljših 40, ampak v tem primeru uvrstitev med petnajsterico zopet ne bo ravno nek uspeh. Stopnička, pa četudi tista najnižja, je mogoče le, če bi omenjeno naključje sovpadalo s trenutno izvrstno formo, napadalno vožnjo, ponovitvijo najboljših voženj s treninga, svežo zaljubljenostjo in obvezno odpovedjo drugega teka.

In ker so Rusi, Ukrajinci in Makedonci še slabši smučarji, problema s podeljevanjem državljanstva tudi ni mogoče rešiti. Mogoče bi k nam prebegnil nekdo iz hrvaške reprezentance. Lahko bi zaprosil za azil, saj je znano da so njihovi treningi eno samo trpljenje kajti med ostalim smučajo tudi med sneženjem in so iz postelje pregnani tudi ob zimskih temperaturah. Je že res, da so oni na takšen svoj ležeren način preskočili k trdemu delu in treningu vedno predane Slovence, ampak ne spodobi se, da bi jih posnemali.

Ostanejo nam še otroci in selekcija. Ampak ne po sistemu čigav ati ima 10.000 € viška letno za trening in opremo temveč med vsemi, ki imajo poleg volje tudi talent. Denar ni problem, saj nam bo ostal od A reprezentance. In prostovoljno delo tudi ne bo problem, kajti prepričan sem, da bi zdajšnja generacija profesionalcev z veseljem tako vrnila družbi in državi delček njene dobrote in neumnosti. Samo priložnost potrebujejo.

So pa že pred odhodom na zadnje SP dokazali, da razmišljajo predvsem o prihodnosti. Ugotovili so, da materiali, ki so jih izbrali, niso najprimernejši za nizke temperature. In res, vsa svetovna javnost nas opozarja o pregrevanju, segrevanju in zato milejših zimah. Naši so pripravljeni. Samo prosim, če jih do takrat ne spustite na nobeno tekmovanje. Da ne bodo preveč presenečeni, ker so na severu še vedno nizke temperature.

Odkar je SP dobila konkurenco, ki si jo je najverjetneje tudi sama zakuhala,  nisem zasledil nobene debate ali članka, ki bi se na kakršenkoli način lotila te teme. Javnost tudi ni reagirala na Dnevnikov dream team, niti ko so se prihajali oz. pribežali niti sedaj, ko nas razveseljujejo s svojimi članki, kolumnami in intervjuji. Menim, da so Marko C., Ali H.Ž., Edvin M. ter občasni tuja okrepitev Boris D., skoraj največ, kar se lahko zbere na enem mestu. Vsak ima svoj slog in to tako dober, da so njihovi članki prepoznavni brez podpisov (poleg Bernarda N. iz Mladine). Sam sem bil zvest bralec SP, pa čeprav nikakor in nikoli vseh člankov. Ampak v povprečju je zadovoljevala moje srednje-intelektualne zahteve. Je pa sedaj sobota lepša predvsem zaradi Objektiva. In nazadnje mi je sobote na enak oz. podoben način polepševal pred desetletji izahajajoči zagrebški Start. Sedaj SP berem le še zaradi naslade nad njihovo zgrešeno politiko, pa čeprav so očitno tudi sami spoznali svojo zmoto in se v zadnjih številkah trudijo to popravit, zaenkrat neuspešno (komu je lahko zanimiv minister za pravosodje???).Sicer bi si želel na Dnevnikovi strani še kakšno Vesno M., zaradi njenih zanimivih in poglobljenih intervjujev, mogoče pa tudi ne. Zadnja številka je prinesla neposreden spopad, saj so oboji objavili intervju z Jonasom. In naenkrat mi V.M. deluje celo malce preveč globokoumna, pa čeprav mislim, da je M.C. bil že v osnovi v prednosti. Čutiti je, da je Jonas bil enemu naklonjen medtem ko se pri drugemu ni v celoti držal marketinških nasvetov, kar je ta intervju nedvomno v osnovi bil.  Kakorkoli, profitirali smo bralci. In v prihodnosti bomo še verjetno bolj, saj mislim, da novi sodelavci Objektiva še zdaleč niso v najboljši formi oz. so še malce zadržani. Upam da zaradi kolegijalnosti do nove sredine. Razen edine prave (novinarske) zvezde pri nas (M.C.), ki pa bi preprosto moral igrati še med tednom. Saj sem ravno zaradi njegove četrtkove kolumne čas za kavo nestrpneje pričakoval. In profitirali bi tudi lastniki. 

P.S.Živim in delam v Celju, in branje Dnevnika je bilo v teh koncih vsaj tako redko, kot branje Večera v Ljubljani.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!